Pókłady

Chto jo wiźeł filmy „Kněz pjeršćenjow“, zawěsće znajo Golluma, kenž stawnje šyboco „mój pókład“. Gollum jo něchten, kótaryž jo kuždu moralnu měru zgubił. Za njogo jano wón sam licy – swój pókład jo wón sam.

Mój dom, móje awto, mója jachta“ – tak klincy egoizm našogo casa we wabjenju. Su to ale wažne wěcy? Zwótkul pak dostawamy gódnoty, kótarež su napšawdu wažne we žywjenju?

W ewangeliumje stoj pla Matejusa we šestem stawje:

Jezus hucašo swójich huknikow a źašo: „Njeskładujśo sebje pókłady na zemi, źož móle a zarz je skaze, a źož se złoźeje pśekopju a hukšadnu.
Składajśo pak sebje pókłady na njebju. […]
Pśeto, źož waš pókład jo, tam buźo tež waša hutšoba.“
[…]
„Nicht njamóžo dwěma knězoma słužyś; pśeto wón buźo jadnomu gramowaś a drugego lubowaś, abo buźo se k jadnomu źaržaś a drugego zanicowaś. Njamóžośo Bogu słužyś a mamonu.“
„Njestarajśo se za wašo žywjenje, co buźośo jěsć a piś […] Glědajśo na ptaški pód njebjom: wóni njeseju, daniž nježněju, daniž njezběraju do brožnje; a waš njebjaski Wóśc je weto zežywijo.“
[…]
„Pytajśo nejpjerwjej Bóže kralejstwo a jogo pšawdosć, ga buźo wam to wšykno pśidawane.“

Pjenjez jo kněz, se groni. Za Jezusa to žednu rolu njegrajo. Rozsuźece za njogo jo Bóže kralejstwo, Bóža wóla. Na tu wašnju swět dopołnje hynac wuglěda. „Źož waš pókład jo, tam buźo tež waša hutšoba“. Gronko napomina, na zemi njezběraś pókłady, kótarež stawnje móle, złoźeje a rozpad wobgrozuju. Město togo dejmy se wusměrjowaś hynac, a to na pókłady na njebju, kenž tak wobgrozone njejsu.

Zda se, ako by chudše luźe glucnjejše byli. Studija londonskeje šule ekonomije a politiki wopśimujo lisćinu zacuwanja gluki. Na prědnych městnach lisćiny pódwjacorne industrijowe staty njejsu, ale Bangladeš, Azerbajdžan, Nigerija, Filipiny a Indiska. Nimska jo na městnje 42, USA na městnje 46. Napśeśiwo tomu stoj wabjenje našych bankow „Mój dom, móje awto, mója jachta“, kótarež twarźi, až jano ten, kenž pjenjeze ma, jo glucny. Su bankarje glucne?

„Nicht njamóžo dwěma knězoma słužyś“. To wótery bogi chudlaz by mógał protestěrowaś. Kak mam źiwy byś, gaž Bog jo ten Kněz, ale mója eksistenca ga wótwisujo wót zemskich knězow? Jezus glěda na cłowjeka ako zemske stwórjenje, kenž notnje trjeba wěste materielne wěcy. Rowno tak ale trjeba wěcej až jano materielne zastaranje: lubosć, naźeju, wěru. Zakładne pósołstwo togo ewangeliuma jo: Njestarajśo se, spušćajśo se na Kněza, wašogo Boga, a glědajśo na priority! Pjenjeze, strowosć, źěło – starosćow ga mamy dosć. Ze wšyknymi starosćami zewšym njamóžomy nic dostaś, nic jadnogo dnja, nic jadneje štundy. Togodla ten Kněz nam našćokajo a groni „wy mało-wěrjece“. Źinsa by gronił „wy pesimisty“. Njestarajśo se ako ptaški pód njebjom – to groni: buźćo optimistiske a pśinosujśo to swójske.

Pśikład ptaškow dej ilustrěrowaś, až Bog se stara za derjeměśe wšyknych stwórjenjow abo kreaturow, a to rowno, gaž cłowjeska proca nic njewucynijo. Wšojadno, kaž se cłowjek napina, slědne zgło njama žedneje kapse. Na zakłaźe togo wobzwarnowanja móžomy slědkoju se daś Bogoju kněžyś a jomu słužyś. Z tym dostanjomy napšawdnu lichotu, lichosć za Bóže kralejstwo. Wó to se mamy nejžpjerwjej pilnowaś. Pódlańskosći ako jěza a drastwa budu nam pśidawane.

No derje, by mógali groniś. Wobzwarnowanje dejało funkcioněrowaś za radikalnego prjatkowarja, kenž śěga pó kraju a zajtša njewě, źo buźo wjacor spaś. Gaž ale maš familiju, pón glědanje na ptaški abo na leluje wjele njepomaga, abo tola?

Napominanje, se njestaraś za witśe, se zda ako zwažna prowokacija. Kak móžomy ako boge chudlazki žywe byś bźez docasnego zastaranja? Njejo to utopiske, fantastiske? Snaź jo – snaź njejo. Matejus ga ma wiziju pśed wócyma – wiziju spšawnego a lěpšego swěta. W socialnem swěśe njewobstaranosć teke funkcioněrujo za bogich chudlazkow. Wuměnjenje ale jo, až bogašniki teke sobu graju. Gaby bogate kraje sobu grali, wuběgańce njeby byli žeden problem abo mjazynarodne wikowańske dogrona njeby byli na kosty chudych krajow.

Problem z tyma dwěma knězoma ga maju ako chude tak teke bogate, jano napśeśiwnje. Bogašniki maju telik, až se njemuse staraś, aby pśežywili. Ale su wobgrozowane, až jim jano jich dobytki na wutšobje laže.

Pytajśo nejpjerwjej Bóže kralejstwo a jogo pšawdosć, ga buźo wam to wšykno pśidawane. Pśisamem to jo ako pśikazń: Njestarajśo se! Jadna se primarnje wó pšawy poměr k Bogoju, źož wšykno jo zalicone. „Źož waš pókład jo, tam buźo teke waša hutšoba“. W tom zmysle dej wěrny pókład jano Bog byś. Lubowaś Boga z cełeje wutšoby, z cełeju dušu, z cełeju mócu a procu, to jo słušny poměr stwórjenjow k Bogoju.

„Chtož lubem‘ Bogu se da staraś
A wšu naźeju k njomu ma,
Ten njetrjeba se zewšym bójaś,
Lěc tužyca jo wjelika.
Chtož hušemu se dowěri,
ten njejo twarił na pěski.“ – Tak źo kjarližowy tekst Jana Tešnarja.

Bóže słowo w Serbskem rozgłosu RBB na 15. njeźelu pó swětej Tšojosći 2015.
Bildka: Serbska biblija 1868.

Zanechat odpověď

Vyplňte detaily níže nebo klikněte na ikonu pro přihlášení:

Logo WordPress.com

Komentujete pomocí vašeho WordPress.com účtu. Odhlásit /  Změnit )

Google photo

Komentujete pomocí vašeho Google účtu. Odhlásit /  Změnit )

Twitter picture

Komentujete pomocí vašeho Twitter účtu. Odhlásit /  Změnit )

Facebook photo

Komentujete pomocí vašeho Facebook účtu. Odhlásit /  Změnit )

Připojování k %s